Čeprav se pri mnogih boleznih povzročitelj v določeni fazi bolezni lahko pojavi tudi v krvi, je prenos bolezni s transfuzijo krvi malo verjeten. Nikoli pa ne sme biti testiranje motiv za dajanje krvi. Edini namen dajanja krvi mora biti želja pomagati bolniku.
V Sloveniji testiramo vsako odvzeto enoto krvi na štiri povzročitelje nalezljivih bolezni:
- Virus zlatenice tipa B, ki povzroča vnetje jeter in se prenaša s spolnimi stiki, z okuženimi iglami, z iglami za tetoviranje, preko posteljice z matere na otroka in s krvjo. V Sloveniji ostane po preboleli zlatenici 1-2 % ljudi kroničnih nosilcev bolezni in ne morejo biti krvodajalci.
- Virus zlatenice tipa C, ki se prenaša po istih poteh kot virus B. Bolezen pogosto poteka neznačilno, lahko tudi brez znakov, vendar pa v polovici primerov preide v kronično vnetje jeter. Prisotnost protiteles testiramo od leta 1993. Ljudje, pri katerih je test pozitiven, ne morejo biti krvodajalci.
- Virus HIV, ki napade telesni obrambni sistem. Prenaša se s spolnimi stiki, z okuženim priborom narkomanov, iglami za tetoviranje, v nosečnosti z matere na plod, z dojenjem in s transfuzijo. S testi dokazujemo prisotnost protiteles na virus, ki se po okužbi v krvi pojavijo tudi več let pred izbruhom same bolezni, to je aidsa. Krvodajalca že v vprašalniku ali osebnem razgovoru vprašamo o tveganem načinu življenja: homoseksualni stiki med moškimi, pogosto menjavanje spolnih partnerjev, intravensko uživanje drog. Ljudem, ki spadajo v skupino s tveganjem, odsvetujemo dajanje krvi.
- Sifilis povzroča bakterija, ki se prenaša s spolnim stikom in se pri nezdravljenih bolnikih v začetni fazi bolezni, lahko pa tudi kasneje, pojavi v krvi. Tisti, pri katerih dokažemo bolezen, ne morejo biti krvodajalci.
- Za tiste bolnike, ki so imunsko zelo oslabljeni, na primer po kemoterapiji in transplantaciji, ali za nedonošenčke pripravljamo kri, ki jo testiramo tudi na prisotnost citomegalovirusa. Čeprav je potek te bolezni pri sicer zdravih ljudeh blag, pa pri imunsko oslabljenih povzroča hude okužbe.
- S krvjo se prenašajo tudi malarija, toksoplazmoza, kala-azar in druge, ki pa so pri nas zelo redke. Iz področij, kjer so razširjene, Azije, Afrike in Južne Amerike, so jih prinesli popotniki oziroma priseljenci. Zato ljudje, ki so potovali po endemskih področjih, toliko časa ne morejo dati krvi, dokler ne mine inkubacijski čas, ki je za posamezno od naštetih bolezni značilen. Če pa so v tem času preboleli kakšno nepojasnjeno bolezensko stanje, krvi ne morejo dati.
Vse bolezni, ki so prenosljive s krvjo, imajo določene značilnosti. Nekatere imajo zelo dolgo inkubacijsko dobo. To pomeni, da lahko preteče med samo okužbo in pojavom bolezni tudi več mesecev. Inkubacijska doba traja lahko tudi več let, na primer pri aidsu in Creutzfeldt-Jakobovi bolezni. Bolezen pa lahko poteka tudi neznačilno, brez večjih subjektivnih težav in je ne prepoznamo. Takšne so okužbe s citomegalovirusom, ki jih zvečine ne prepoznamo. Po preboleli zlatenici tipa B ostane pet do deset odstotkov ljudi kroničnih nosilcev, povzročitelj bolezni pa lahko ostane v krvi tudi vse življenje. Nekateri povzročitelji ostanejo v telesu v mirujočem stanju, se pa občasno reaktivirajo in pojavijo v krvi. Za prenos je pomembno tudi to, da povzročitelj ne propade pri temperaturi in pogojih, v katerih shranjujemo kri in krvne pripravke.
