Osebne zgodbe

Krvodajalci so pomagali rešiti mnogo življenj. Preberite si njihove zgodbe.

 

Aleš Blazetič

Hemofilijo so mi odkrili pri 16 mesecih starosti. Na srečo so nekaj mesecev prej, v letu mojega rojstva, odkrili tudi krioprecipitat, prečiščen krvni faktor VIII, tako da sem ga že od vsega začetka imel na razpolago. Sprva ga je bilo možno dobiti le v Ljubljani, kasneje pa sem ga hranil doma v zamrzovalniku in ga sam injiciral v primeru poškodbe.  

Zaradi bolezni v otroštvu sem bil prikrajšan za marsikatero pustolovščino, ki se je zaradi svojega stanja nisem smel udeležiti. Tudi moje velike strasti, kolesarstva, nisem mogel razvijati do ravni, ki sem si jo želel, saj mi sklepi, poškodovani zaradi pogostih krvavitev, tega niso omogočali.  

Vsaka, na videz slaba stvar pa vsebuje tudi nekaj dobrega. Življenje z boleznijo mi je razvilo drugačen pogled na svet, do katerega ljudje zaradi pomanjkanja specifičnih izkušenj ne morejo priti. Del tega pogleda je, da bistvena vrednota postanejo medčloveški odnosi. Ekstremi so manjši in sama pot postane pomembnejša od cilja. Vsi imamo težave, zato je sočloveka treba vzeti takšnega, kot je, podobno pa je treba gledati tudi nase. Sam bolezen sprejemam kot del sebe, vendar pa se ji ne podrejam in ne smilim se samemu sebi. Sem edinstven na svetu, tako kot je vsak med nami.

Osebju Zavoda za transfuzijsko medicino v Ljubljani in v območnih enotah sem zelo hvaležen, saj so nam bolnikom njihova prizadevanja veliko pomagala v doseganju kakovosti našega življenja. Ta sistem je bil zmeraj izredno dobro vpeljan in vse pohvale tistim, ki so ga vzpostavili in tistim, ki so tudi danes zaslužni za njegovo kakovostno delovanje. Marsikje v svetu ni tako.

Marinka Bobnar

Z diabetesom živim že 40 let. Sama sem ga sprva dojemala le kot motnjo, zaradi katere nisem smela jesti toliko sladkarij kot vrstniki, a počasi se je bolezen stopnjevala. Pri tridesetih letih starosti sta mi odpovedali ledvici. Pri nas na vasi so bile takrat tovrstne teme tabu, o njih se ni govorilo in težko se mi je bilo pogovoriti s starši o možnosti, da bi mi eden od njiju podaril ledvico.  

Dajalec je bila mama in še danes cenim njen pogum, saj je oče mislil, da bo zaradi posega umrla. Seveda pa se je vse dobro končalo in nova ledvica mi je služila 10 let. Vmes sem rodila sina, bila sem ena redkih mamic z diabetesom, HD in ostalimi diagnozami, ki je povila zdravega otroka.  

Po odpovedi darovane ledvice sem bila 6 let na dializi, dokler nisem iz Nemčije s pomočjo posredovanja organizacije Eurotransplant dobila drugo ledvico, ki mi zdaj služi že dobrih 6 let.  

Življenjska izkušnja me je zelo spremenila in naučila, da postavljam zdravje kot vrednoto na prvo mesto. Sodobna medicina mi pomaga ohranjati zdravje na ravni, ki mi omogoča aktivno življenje. Neizmerno cenim, da obstaja organizacija Eurotransplant, prav tako sem zelo hvaležna tudi oddelku bolnišnice, kjer so me operirali, nefro oddelku in TX ambulanti, kjer imamo redne kontrole. Doživljam jih kot prijatelje, ki sem jim pomembna kot posameznik in ki so vedno dobre volje, pripravljeni nuditi pomoč, ali svetovati, ne glede na uro ali dan. Bolezen namreč ne izbira časa. Zavedanje, da obstajajo ljudje, pripravljeni nesebično pomagati z darovanjem krvi, organov, ali pa le tople besede in sočutja, mi lajša breme bolezni ter omogoča, da se kljub njej počutim varno.

Mojca Ifko Pinosa

Aljoša se je rodil približno tri mesece prezgodaj. Ob porodu je tehtal 700 gramov. Zdravili in negovali so ga na oddelku za intenzivno nego in zdravljenje novorojenčkov Porodnišnice Ljubljana. Kljub nekaterim zapletom je lepo napredoval. Prvi ponedeljek v marcu, po dobrih dveh mesecih na intenzivni negi, je bil premeščen na oddelek k meni, kjer bi se naj pripravila na odhod domov. V tem tednu se mu je kar petkrat zaporedoma ukleščila dimeljska kila. Ob ukleščenju so bolečine tako hude, da otrok ne more niti jokati. Rešitev bi bila operacija, ki pa je bila vprašljiva zaradi nizke telesne teže, takrat je Aljoša tehtal 1700 g, in slabokrvnosti, ki je popotnica vseh nedonošenčkov po intenzivnem zdravljenju. V petek smo dobili sporočilo iz oddelka za otroško kirurgijo, da bo, kljub nizki telesni teži, v ponedeljek operiran. Ostala je samo še ena težava, slabokrvnost.

Postavljeni smo bili pred novo preizkušnjo, čakanje na primerno kri za Aljošo. Transfuzijo bi naj dobil v soboto zvečer. V soboto dopoldan smo izvedeli, da še nimajo primerne krvi. Zahteve po skladnosti in kakovosti krvi so, pri tako rizičnih otrocih, še posebej visoke. Čakanje na kri je bilo zelo stresno. Po večerji, ko bi naj Aljoša odšel nazaj na intenzivno nego zaradi transfuzije, so mi sporočili, da kri še ni pripravljena. Okoli pol desete ure zvečer je prišla dobra novica, kri za Aljošo je bila na oddelku za intenzivno nego in odpeljali so ga na transfuzijo. V ponedeljek je bil operiran, operacija je uspela in nazaj v porodnišnici je bil že 24 ur po operaciji. Danes je Aljoša zdrav in živahen dve in pol letni fantek.  

Vesela sem, da se je Aljoša rodil v Porodnišnici Ljubljana, kjer z ekstremnimi nedonošenčki delajo prave čudeže. Na tem mestu bi se rada zahvalila osebju oddelka za rizične nosečnosti in osebju oddelka za intenzivno nego in zdravljenje novorojenčkov Porodnišnice v Ljubljani ter Zavodu za transfuzijsko medicino za vso skrb, strokovno delo in osebno podporo v času naših hudih življenjskih preizkušenj, in seveda, mojemu Aljoši, da je prestal vse te preizkušnje, da sem lahko danes ponosna mama.

Tatjana Murkovič

Vsi smo že slišali stavek: »Nesreča nikoli ne počiva«, a se njegovega pravega pomena zavemo šele, ko nesreča postane del osebne izkušnje. Tudi sama tistega dne nisem niti pomislila, da se lahko rutinska terenska naloga konča z dolgotrajno hospitalizacijo. Na službeni poti v Gornjo Radgono, kamor sem se peljala z motorjem, sem doživela prometno nesrečo in utrpela hujše poškodbe. Poleg zloma medenice in nosu, kar mi je povzročalo močne bolečine, se je stanje drugi dan še poslabšalo. Ves čas me je mrazilo in nikakor se nisem mogla ogreti. Preiskava je pokazala zelo nizko raven hemoglobina v krvi in pojavil se je sum notranje krvavitve. Prejeti sem morala transfuzijo krvi. Prav neverjetno je bilo, kako se je moje stanje v nekaj urah spremenilo. Počutila sem se popolnoma prerojeno. Šele takrat sem popolnoma dojela, kako dragoceno zdravilo je kri in kako pomembno ga je imeti na razpolago, ko ga potrebuješ.

Krvodajalstvo sem vzpodbujala že pred nesrečo, po njej pa so se moja prizadevanja samo še stopnjevala. Ljubezen do vožnje z motorjem je ostala in lepo je vedeti, da so nam zaradi nesebičnega ravnanja krvodajalcev velikokrat dane nove možnosti, kljub temu, da nesreča nikoli ne počiva.

 

Naslednje tri krvodajalske akcije

Koledar akcij