Zdravniki in znanstveniki so razvili številne načine, kako usmeriti imunske celice ali protitelesa, da prepoznajo in uničijo rakave ali z virusom okužene celice. Imunoterapijo delimo na:
Imunoterapija se v kliniki uporablja:
Levkemija in druge vrste malignomov se med drugim razvijejo zaradi tega, ker jih imunski sistem slabo prepoznava, kajti rakave celice slabše izražajo določene antigene. Da bi jih efektorske celice, npr. limfociti T ali naravne celice ubijalke (NK), lahko ubile, morajo tumorske celice izražati antigena, kot sta CD80 in CD54.
Dendritske celice predelajo tumorske peptide in jih vezane na antigene HLA na svoji površini predstavljajo prek T-celičnega receptorja (TcR), s čimer aktivirajo celice T. Drugi ali ko-stimulatorni signal pride prek vezave molekul CD80 in CD40 na dendritskih celicah z ligandoma CD28 in CD40 na celicah T. Rezultat tega je produkcija limfokinov, kot sta interlevkin (IL) 12 in IL-2. Celice T se namnožijo in prepoznavajo tumorske celice kot tuje. Če manjka eden izmed ko-stimulatornih signalov, se razvije stanje tolerance.
Naravne celice ubijalke so sposobne prepoznati tumorske in z virusi okužene celice. Nimajo sicer receptorjev TcR, izražajo pa druge receptorje, kot so npr. inhibitorni ubijalski imunoglobinu podobni receptorji KIR (killer immunoglobulin-like receptor), ki prepoznavajo molekule HLA razreda I A in B. Če obstoja neujemanje med darovalcem in bolnikom, lahko naravne celice ubijalke prepoznajo tuje molekule HLA in ubijejo rezidualne levkemične celice – učinek GvL. Z aloreaktivnimi naravnimi celicami ubijalkami lahko uničimo večino levkemičnih celic pri KML in AML, medtem ko lahko uničimo le manjšino celic pri ALL.
Te celice so bistvene za periferno toleranco do lastnih antigenov. Izražajo molekule CD4, CD25 in protein Foxp3 ter delujejo prek celično-celičnega stika. Lahko povzročijo aktivacijo aloreaktivnih celic T in posledično efekt GvL, preprečujejo pa množično razmnoževanje celic T, ki povzročajo GVHD. V skladu s tem je pri bolnikih z višjimi vrednostmi T-regulatornih celic po presaditvi KMC verjetnost nastanka GVHD manjša.
Zaradi izločanja rastnih faktorjev in citokinov delujejo mezenhimske matične celice tudi imunomodulatorno: v mešanih limfocitnih kulturah zavirajo rast limfocitov T, omogočajo dolgotrajno prijetje kožnih nadomestkov, pri presaditvah tujih krvotvornih matičnih celic zmanjšajo nezaželene učinke bolezni GVHD ter pospešujejo prijetje presadka v prejemniku. Njihova prihodnost je zato tudi pri zdravljenju avtoimunskih vnetij. Od leta 2005 potekajo klinične študije različnih faz s celičnim pripravkom Prochymal, ki naj bi bil uporaben še za nekaj indikacij, kot so npr. Crohnova bolezen, diabetes tipa I, srčni infarkt in KOPB. Prochymal naj bi zmanjševal vnetje in na celičnem nivoju pomagal pri regeneraciji poškodovanega tkiva, vendar so l. 2009 objavili, da ni učinkovitejši od placeba. Da je presaditev MMC pri pacientih z multiplo sklerozo in amiotrofično lateralno sklerozo klinično izvedljiv in razmeroma varen postopek, ki inducira takojšni imunomodularni učinek, je pokazala klinična študija pri 34 pacientih.
